Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal

Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal, 24.6. in 25.6.2019

V gore ne gremo zato, ker bi želeli stati na odru vrha gore, pogledovati na uro in razglabljati o času, ki smo ga porabilli za hojo, o vremenu, zakaj ne sije sonce, zakaj je oblačno, ampak zato ker želimo preprosto biti tam, kjer smo na zadnje pustili svoje srce in dušo in vemo, da ju bomo tam ponovno spet našli. 
Tako preprosto je, o ničemer ni potrebno razmišljati, samo oči se potapljajo v lepoto raznolikih cvetov, travnikov, skal ... dobesedno napit od brezskrbnosti si želiš teh trenutkov neskončnosti.
Dvodnevne ture me pravzaprav osrečujejo, ostajam tam, da začutim utrip večera in jutra v gorah, sončni zahodi in jutranje zarje izbirajo barve, ki v paleti barv sploh ne obstajajo, zvezde so bližje, zrak je bolj oster, svež in čist, narava tako intenzivna lepa, v spanec me ponese kot bi pila čaj iz kamilic…
Okrog koče na planini za Liscem je ob našem prihodu bilo slišati zvončkljati zvonce okrog vratu krav, ki so se pasle na travniku pod kočo. Tudi glasbo imajo rade. Franci nam je pripravil okusno večerjo, toplo, na žlico in nas postregel s štrudljem.
Zgodaj zjutraj smo po prvi jutranji Francijevi kavi odrinili po čudovito označeni botanični poti do Črne prsti, si privoščili zajtrk, spili še eno kavico v koči na Črni prsti in nadaljevali po grebenu proti Rodici, mimo raznih vrhov levo in desno od Konjskega vrha, Matajurskega vrha, Raskovca in Malega Raskovca, Novega vrha, Suhe Rodice, Rodice in Male Rodice… čez Lepo Suho do mirne planine Suha. S planine Suha smo sestopili do Ribčevega Laza, še v času, da smo lahko zadnjih pet minut vstopili na vlak, ki je na našo srečo zamujal.
Čudovita skupinica, ki je sledila tej poti je imela v rokah fotoaparat in ujela vsak trenutek dneva. Jutro, ki je najlepše zjutraj, cvetje v botaničnem vrtu, gore, ki so se bohotile daleč naokrog, jezero in vasice v dolini, nebo z oblački in brez… celotna pot in hoja je bila na mojo veliko srečo zelo motena zaradi vsega tega. 
Tisti krigelj piva ali dva ob Bohinjskem jezeru sta dobesedno sedla, preden smo vstopili v savno- na vlak.

Zapisala Katja Žagar