Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal

Snežnik, 1796 m

Vreme je pač aprilsko in seveda dvom je glede na vremensko napoved obstajal-iti ali ne iti. Vodniki planinske zveze Slovenije smo osebe, ki ne samo vodimo pohode, ampak predvsem in v prvi vrsti skrbimo, da so udeleženci pohoda na poti, ki si jo zastavimo, varni. Še zjutraj pri domu na Sviščakih so se mi po mislih pletle ideje, da bi pa le odrinili kam drugam, vendar čut, ki ga vsi imamo in mu moramo samo prisluhniti, mi je povedal, da bo vse v redu.

Ekipa petnajstih udeležencev je bila res ekspresna, naspedirana… oblečeni, obuti in pripravljeni za štart smo odrinili na pot…Takoj po odhodu sem dobila sporočilo da že prihaja za nami še ekipa 30 udeležencev iz Italije pod okriljem vodnika Massimiliana Miani. Snega je bilo na začetku zelo malo, hodili smo po zadnji pošiljki…Višje, zadnje pol urice pa smo vstopili v pravo zimsko idilo, rušje je bilo okrašeno, pravi cvetlični, beli vrt... okrog nas pa mlečna megla. Vendar taka, da je bila pot naprej lepo vidna in z orientacijo nismo imeli prav nobenega problema. Iz nahrbtnikov, žepov so leteli fotoaparati, telefončki, vsak je slikal na vse mogoče načine in slišati je bilo pravo navdušenje nad videnim in doživetim. Veter je pihal le na bolj odprtih pobočjih in na samem vrhu nas je malce zanašalo. Ampak Snežnik je pač Snežnik in vrh mora biti vetroven J in mrzel. Ledu pod nogami ni bilo čutiti, zadnji zapadli sneg je naredil pravo preprogo za sprehajanje po njej. Zagledali smo zavetišče pod Snežnikom, tam v megli, ponovno si je nadel ledene okraske. Najprej smo stopili na vrh, naredili nekaj fotografij, seveda tudi skupinsko. Razgledov ni bilo, zato je bilo pa razpoloženje ob takih razmerah zelo razgibano in na moje začudenje veselo in pesto. Tudi iz doline so spremljali dogajanje na Snežniku in to na kameri, ki je montirana pred zavetiščem. Torej, imeli smo popoln nadzor, hvala družba iz doline. Tudi slike smo dobili, da vedo kje smo. V bivaku smo pojedli in se malce okrepčali. Čez 15 minut je k zavetišču vstopilo 30 naših prijateljev -pohodnikov iz Italije, skupaj z njimi smo ponovno stopili še enkrat na vrh in naredili skupinsko fotografijo. Bilo je res čudovito vzdušje in srečanje.

Kaj kmalu smo morali sestopiti, kajti ob 15,00 so nas čakali v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Zelo udaren in prijeten fant nam je pokazal in razložil vse o vojni, opremi in poteku osamosvojitve naše preljube Republike Slovenije. Po vsem videnim in slišanim sem bila ponovno ganjena in rada bi vam povedala, da naredimo to našo državo Slovenijo res takšno, kot smo si jo takrat zastavili in zamislili, bil bi že pravi čas!

In prav na koncu vsega, za poslastico, so nas na krovu podmornice čakali pravi podmorničarji. Skupaj z njimi smo se po deset spuščali po lestvi v notranjost podmornice. Tam smo skupaj z njimi spoznali njeno notranjost in delovanje.

Za sebe vem, da sem zelo radovedna oseba, ugotovila pa sem, da so bili tudi vsi ostali. Res ni potrebno, da nas vsak dan sije sonce in da se nam vsak dan v življenju dogajajo samo lepe stvari.

Včerajšnji dan je bil živi dokaz, da smo brez sonca, v megli, brez razgledov, sicer, v varnih razmerah, preživeli nadvse čudovit in prijateljski dan združenih 45 udeležencev društev – Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal, Društvo Gora, PD Brda in planinci planinskih društev Nediških dolin iz Italije.

Hvala da ste bili z nami.

Katja Žagar, vodnica PDVS Kanal