Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal

Objavljamo vtise našega so-pohodnika Vidic Božota

Glinščica, ta prečudovita in skrivnostna dolina skriva v sebi veliko lepih, zanimivih, skratka ogleda vrednih stvari. V nedeljo 20. marca 2016 sem se pridružil pohodu, ki ga je organiziralo PD Valentin Stanič iz Kanala. Pohodnikom sem se pridružil v Mirnu. Peljali smo se po italijanski strani do vasi Boljunec ali kot ga tam imenujejo Bagnoli della Rosandra.. Tu smo parkirali naša osebna vozila. Pohod je zelo lepo vodila planinska vodnica Katja Žagar. Najprej nam je okvirno povedala, kje bomo hodili in kaj bomo videli. Razdelila nam je majhne zgibanke, na katerih je bil opis poti in tudi zanimivosti na tej poti. Pohod smo začeli ob 9,10 v Boljuncu. Po 15 minutah zmerne hoje smo prišli do ostankov Rimskega vodovoda, kateri je z vodo napajal Trst.Hodili smo po lepi, slikoviti dolini do cerkvice sv. Marije na Pečeh. Tukaj smo se srečali s planinskimi prijatelji iz Trsta. Njihov vodnik Franc Starec in Katja sta nam povedala veliko zanimivosti o tej cerkvici. Imeli smo srečo, da je bila cerkvica tudi odprta. Pot smo nadaljevali na razgledišče nad cerkvico imenovan Comicijev turn, po italijankem alpinistu Comiciju. Po sestopu nazaj do cerkvice smo se okrepčali in nadaljevali pot do 38 m visokega slapa Supet. Po prijetni, senčni poti smo prišli v vas Botač.Tudi tukaj nam je veliko povedal vodič po Glinščici o tem kraju in teh ljudeh, ki so živeli tukaj. Ustavili smo se v vaški gostilni, nekaj smo popili in spet smo se podali na pot. Šli smo navzgor do trase stare železniške proge na drugi strani Glinščice. Pot smo nadaljevali po trasi stare železniške proge do razgledišča Zabrežec. Sestopili smo do najnižje ležeče planinske koče v Evropi. To je koča Maria Premuda. Tu smo se ustavil in se okrepčali. Pohod se je bližal koncu. Ko smo odhajali proti našim avtomobilom, smo zagledali, da je odprt tudi muzej iz prve svetovne vojne. Ogledali smo si tudi muzej. Prijazni oskrbnik nam je veliko povedal o razmerah med prvo svetovno vojno na tem področju in nam razkazal razstavne predmete iz tistih časov. V Boljuncu točno pred domom Franceta Prešerna smo se poslovili. Lahko napišem, da sem zelo užival na tem pohodu. Zahvaljujem se planinski vodnici Katji Žagar, planinskemu vodniku Jošku Kodermac, planinskemu vodniku Francu Starcu iz Trsta, neznanemu planinskemu vodniku v Botaču, upravitelju muzeja in vsem so-pohodnikom za prijetno druženje.

BILO JE ENKRATNO !